Zgodovina zime

V Zgodovinskem arhivu Celje si je vse od uradnega začetka zime 2010 pa vse do prihoda pomladi mogoče ogledati najnovejšo razstavo: Zima – od strahu k veselju.

“Instalacija” življenja pred kočo pozimi

Razstava avtorja dr. Boruta Batagelja pred obiskovalca postavlja raznolike in kontroverzne podobe zime. Predstavi tisto zoprno in ono drugo, radostno. Je bila zima pri ljudeh v preteklosti osovražena, so jo imeli radi? Kakor kdo in kakor kdaj. Toda izvirno sporočilo razstave hkrati začetno vprašanje še poglablja – pokazati želi tudi na spreminjajočo paradigmo o zimi. V družbi na Slovenskem so se namreč na prehodu iz 19. v 20. stoletje začeli spreminjati vzorci sprejemanja, doživljanja in tudi interpretiranja zime. Ljudje so se z zimo začeli precej bolj zbliževati kot poprej, niso se je več tako bali, se pred njo zgolj varovali, skrivali, ampak so jo začeli vedno bolj tudi občudovati in se je veseliti. Prostega časa vedno pogosteje niso preživljali le v zakurjenih prostorih, ampak so odhajali ven. Zima se skozi historične raziskave v dolgem loku še zdaleč ne kaže več kot del nekih statičnih tradicionalnih kulturnih vzorcev, ampak se odraža tudi kot proces spreminjanja le-teh. Prevrednotenje zime je korenito spremenil nov z romantiko in avanturizmom prežet pogled na zimo, v praksi pa spremembo še najbolj izrazito pokaže uvajanje novih zimskih športov od druge polovice 19. stoletja dalje. Sankanje, drsanje in smučanje so prinesli v vsakdan meščanov povsem nov tip življenjskega sloga. Razvil se je nov tip družabnosti, ki ni bil več tako enopomensko vezan na sezono zaprtega prostora. Zima je vedno veljala za sezono gledališč, plesov, vsakdanjih posedanj v po eni strani imenitnih kavarnah, gostilnah, po drugi pa tudi po raznih cenenih pajzlih in zakajenih beznicah.

Zime je nekoč veljala tudi za sezono plesov (Zgodovinski arhiv Celje, dokument iz fonda Narodna čitalnica Celje)

Del moderne meščanske kulture pa se je medtem povsem spremenil. Ljudi mraz ni več zgolj strašil, ampak so v njem začeli tudi uživati. Še dolgo v noč so na razsvetljenih drsališčih prebijali svoj čas na prostem in se zabavali ob priložnostnem igranju raznih glasbenih kapel ali pa se vedrili le z glasbo iz »umetne zvočne aparature«. Tam na mrazu so se oviti v modne cape in pokrivala razposajeno drsali, se družili ob baraki, kjer se je stregla raznolika pijača, in se tam morda spoznavali tudi do te mere, da se je na drsalkah rodila tudi kakšna nova ljubezen.

Mlajša športna izuma sankanje in smučanje sta to novo radostno podobo zime le še bolj poglobila. Novi zimski športi so pripeljali zimo celo tako daleč, da se je zima v novih pogledih na telo, naravo in na vzgojo, ki so idejno koreninili v razsvetljenski miselnosti, začela opazovati celo povsem diametralno nasprotno. Zima, ki je bila poprej razumljena kot eno samo zoprno čakanje na pomlad, je postala čas, ki bi ga bilo škoda zabiti med štirimi stenami. Človek je vedno bolj silil na prosto. Zima nikakor ni bila več razumljena zgolj kot prinašalka influenc, bolezni, v literarnih prispodobah celo kot sinonim smrti, ampak je postala pravo nasprotje vsega tega – zimo so ljudje pričeli gledati celo kot zdravnico.

Strukturne spremembe v doživljanju zime se seveda niso zgodile čez noč in kot lahko opazujemo še danes, nikakor niso šle v skrajnost, da bi prav vsi pod milim zimskim nebom ta letni čas vzljubili. Mnogi ga še vedno sovražijo, a semtertja se jim v isti sapi ta zimski svet v izbranih podobah gotovo kdaj zazdi vsaj malo romantičen, idiličen. Tudi te podobe so brez dvoma produkt časa na prelomu v 20. stoletje, ko vizualne impresije zimskega sveta – posebej po zaslugi vedno bolj razširjene fotografije – z voščilnic in časopisnih prilog preplavijo ta naš svet na sončni strani (zasneženih) Alp in prinesejo novo estetsko odkritje zime. Glasovi, da je zima krasna in čarobna, so vse pogostejši in glasnejši. Redki posamezniki, ki so se s temi podobami prvi zbližali in jih ustvarjali, so sicer v začetku še vedno veljali za bolne ekscentrike, a v zapečkarjih so kmalu dobili vsaj občudovalce, če že ne posnemovalcev.

Najnovejša razstava o zimi povsem na novo odpira interpretativne okvire predstavljanja in odkrivanja zime. Načrtno se poskuša izogniti doslej v humanistično-raziskovalnem kot tudi v muzejsko predstavitvenem delu bolj klasično prepoznavnim temam zime, ki so bile poprej vezane bolj na šege, običaje in navade pozimi, posebej pa na praznovanja (pretežno v adventu). Razstava Zima: od strahu k veselju v kontekstu raziskovanja civilizacijskih procesov vzpostavlja nov in svež pristop k obravnavi tega letnega časa.

“Gašperček” (Jože Domjan)

Z željo po preglednosti, na drugi strani pa tudi z ambicijo po bolj avtentični vpetosti obravnav v lokalni okvir zime, se razstava v izboru gradiv orientira predvsem na širše celjsko področje. Ob tem pa gotovo ni odveč poudariti, da bi ob podobnem pristopu in z nedvomno zelo podobnim gradivom lahko pokazali podobe zime in njihovo spreminjanje tudi v katerem koli drugem bližnjem poljubno izbranem okolju – da so le tam zime (bile) vsaj toliko zimske!

Celjska koča 1932

Razstavo po svojem konceptu odlikuje izviren način obravnave, saj se »zgodovina zime« umešča v procese njenega širšega družbenega doživljanja. Na razstavi, ki je ob poskusu ustvarjanja zimske atmosfere (drsalci v preddverju, simulacija panorame Alp in vzdušja pred planinsko kočo v 30-tih letih 20. stoletja) obogatena s številnimi starejšimi zimskimi rekviziti (smuči, sani, pležuh, krplje, dereze, drsalke …), izborom arhivskih dokumentov in muzejskih predmetov, si je mogoče ogledati tudi nekaj krajših filmskih prispevkov na različne tematike zime.

Dokumenti iz fonda celjskega Nordpol kluba s konca 19. stoletja (Zgodovinski arhiv Celje)

Razstava bo v Zgodovinskem arhivu Celje na ogled predvidoma do konca marca 2011!

ZGODOVINSKI ARHIV CELJE, Teharska 1, 3000 Celje

Še nekaj utrinkov z otvoritve:


Otvoritev se je po uvodnem programu preselila na prosto – v zimo, kjer so uslužbenke arhiva na zimski a topel način postregle obiskovalce. Na otvoritvi razstave je glasbeni pedagog in odličen harmonikar Tomaž Marčič odigral Skiwalzer, avtorja Wilhelma Dietscheja. Ob razstavi je izšel tudi poseben 40 stranski katalog. Obiskovalcem arhiva oziroma razstave v času uradnih ur arhiva, od ponedeljka do petka, 8-14h, ali po dogovoru, je po ceni 15€ na voljo v Zgodovinskem arhivu Celje.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar

  1. DajanaDajana pravi:

    Zelo zanimivo. Hvala! ;)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni .